Anja Brumec


Sem Anja Brumec in ljubezen do psov sem razvila že v zgodnjem otroštvu. Spomnim se, da sva z bratom neprestano sanjarila o psu. Ni bilo važno kakšne pasme bi bil pes, važno je bilo, da je pes. Želela sva, da bi se lahko z njim igrala, ga božala in divjala z njim po gozdu. Starši so nama namesto psa dovolili imeti mačko. No, ni bil ravno pes, ampak je bil skoraj tako velik kot manjši pes. Imenovala sva ga Muki. Muki je odrastel in s časoma začel hoditi ven, kot vsak normalen maček. Včasih ga nisva videla po dan ali dva in zato se je želja po psu spet vrnila.

 

Nekega dne mi je moja dobra prijateljica povedala, da ima eden od znancev mladičke. Takrat sem bila stara okoli deset let. Ko sem ga prvič videla, sem vedela, da je to moj pes. Še preden sem ga prinesla domov, sem ga imenovala Aro. Problem je bil le kako prepričati starše, da ga vzamemo. Po težkih mukah in prepričevanju so starši končno dovolili, da Aro pride živet k nam. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Od takrat naprej nisem nikoli več živela brez psa.

 

Ko je Aro poginil, smo se odločili, da bi radi imeli psa, ki bi živel v hiši poleg nas. Nekega dne smo na internetu zasledili, da se prodajajo mladički Višavskega terierja. Že naslednji dan smo se odpeljali po njega. Bil je najlepša mala bela kepica na svetu. Zdaj ima že enajst let in je kot mladenič, minus par zob.

Pri dvajsetih sem se preselila v Ameriko, kjer so me psi vseskozi spremljali. Dosti sem pazila na pse prijateljev in sosedov, vendar mi je vedno manjkal pes, ki bi bil samo moj. Kakšno leto po prihodu v Ameriko me je prijatelj peljal v lokalni azil za male živali. V Renu, NV je ogromen azil za male živali, ki ima približno 1500 živali. Nehote mi je v oči padel (očitno tudi jaz njemu) eden od Pit Bullov, ki je bil tam že okoli šest mesecev. En teden sem ga obiskovala vsaki dan in ga na koncu tudi posvojila.

 

Pikko je bil moj pes v vseh pogledih. Bil je lojalen in dominanten pes, velik in zelo zaščitniški. Oboževal je žogico in treninge, zato sva opravila vse stopnje poslušnosti. Vedno me je spremljal kamorkoli sem šla. Bil je pravi prijatelj in neverjeten pes.

 

Nekaj časa za tem sem posvojila še psičko Dino. Bila je popolno nasprotje Pikkota. Ker je bila Ameriški Bulldog, je bila zelo nizke energije, tolerirala je Pikkovo dominanco in bila je zelo cartljiva. Bila sta poplni par.

Delo s psi me je spremljalo skozi vsa leta bivanja v Ameriki. Delala sem kot:


• Vodja oddelka za sprejem živali v azilu v Nevada Humane Society Reno Nevada (sprejela sem okoli 10 000 živali v enem letu in pol)
• Volunterka pri Washoe County Animal Control
• Volunterka v teamu za zaščito živali v primeru naravnih katastrof
• Skrbnica psov v priznani šoli in hotelu za pse v Renu (On Commmand Dog Training Reno, NV)
• Skrbnik za pse v SPCA Nevada Reno
• Volunterka v skupini terapevtskih psov v Walter Reed National Medical Center Bethesda, MD
• Volunterka pri programu treninga za Service (Mobility) Dogs v Walter Reed National Medical Center Bethesda, MD
• Lastnica Service Dog Janis

 

Po vseh teh letih dela s psi, vsak na svoj način, sva se skupaj s partnerjem Borisom odločila ustanoviti to neprofitno organizacijo. K temu je dosti prispevala tudi smrt moje Janis. 

 

Skozi šolanje najinih psov Rine in Lunda ter na podlagi osebnih izkušenj želiva vsem željnih kinološkega znanja predstaviti kar se da visok nivo kinologije z rednimi izobraževanji doma in v tujini.